Objavil/a: Društvo DEDI | 05/09/2009

Zazid 2009

3. vsakoletno jesensko druženje v Zazidu 2. 9. – 4. 9. 2009
Tradicionalnega jesenskega druženja v vasici Zazid se je letos udeležilo rekordno število članov društva DEDI. Prisotne so bile Anka Bitenc, Ines Cokan, Suzana Grižon, Alenka Jeran,  Polona Lupinšek, Urša Mravljak, Laura Persdatter.

Foto: Dušan Bitenc

Ekipa društva DEDI

V Zazid se odpravimo v petek popoldne. Pred odhodom poskrbimo še za zaloge hrane in se nato odpeljemo proti Kraškemu robu. Med vožnjo nam Suzana, domačinka, opiše dolino reke Rižane, njene pokrajinske značilnosti in izseke iz zgodovine, ki se povezujejo s kraji, skozi katere se peljemo. Tik pred Zazidom se začne odsek prenovljene ceste, ki jo poimenujemo kar ”avtocesta”. Za dobrodošlico nas v hostlu Xaxid, v samem jedru Zazida, pričaka Dušan Bitenc ”Duško” z domačim refoškovim likerjem.

Foto: Dušan Bitenc

Refoškov liker

Foto: Dušan Bitenc

Laurina sončnična semena

Še pred večerjo smo imamo sestanek upravnega odbora, ki ga popestri Laura s sončničnimi semeni, pripravljenimi na olivnem olju in soli. Že v soju sveč in med hrustanjem semen ter uživanjem v domačem okolju obnovljene kraške hiše podajamo ideje za promocijo društva in nato po koncu sestanka izoblikujemo še kulinarično podobo vikenda, ki je pred nami. Po večerji nas Duško povabi v svojo toplo kuhinjico, saj so večeri v zaledju že premrzli za druženje pod zvezdami. Večer se odvija v znamenju kitare, ki potuje med Anko, Ines, Duškom in sosedom Baričem, ki se nam pridruži in pesmarico, zakladom slovenskih ljudskih pesmi ter drugih napevov, ki jih preizkusimo. Večer lahko označimo tudi kot uvod v še eno leto prepevanja pevskega zborčka BABI, ki deluje v okviru  DEDI-ja.

Foto: Alenka Jeran

Duško in kitara

Foto: Alenka Jeran

Pevski zbor BABI

Večer se prevesi že v zgodnje jutro, ko v Duškovi kuhinji najdemo domače orehe. Prične se preizkušanje tehnik trenja orehov s kozarci in drugimi pripomočki, ki so vse drugo, kot klešče, namenjene trenju. Po glasnem pokanju in letenju lupin naokoli, gostitelj konča naše trpljenje oz. raje veselje, s kleščami, ki se pojavijo na mizi nam v pomoč.

Počasi se ena za drugo odpravimo spat, zjutraj pa nas preseneti Laura s poročilom, da je sama zamesila kruh in se nato odpravila še na bližnji hrib po razgled. Tako nas za zajtrk pričaka Duškotov topel kruh  iz pečice poimenovane ”Kruhopek” in po nekaj minutah, ko prvega zmanjka, še dva hlebčka izpod Laurinih rok. Ostale pripravimo namaz iz skute, zelišč in orehov in se posedemo za polno mizo pod jutranje sonce. Gostija se začne.

Foto: Alenka Jeran

Rezultat Laurinega mesenja in Duškovega ''Kruhopeka'' ... dišeč, topel kruh...:)

Foto: Alenka Jeran

Namaz iz skute, orehov in zelišč po Suzaninem receptu in kančku improvicacije

Foto: Alenka Jeran

Jutranja gostija ali običajni zajtrk v Zazidu

Med zajtrkom nas pozdravljajo domačini, ki se odpravljajo na delovno akcijo obnovitve kala v neposredni bližini vasi. Soglasno se strinjamo, da jim skupaj z Duškom priskočimo na pomoč. Domačini so veseli naše pomoči in nam nemudoma odredijo nalogo. Zadolženi smo za očiščenje terena okoli kala, ki ga bodo kasneje zasadili s travo. S terena odstranimo korenine in med puljenjem iz zemlje povlečemo tudi nekaj ”arheoloških najdb”. Med njimi so kos železa, za katerega nam domačini povedo, da je volovska podkev, del zaponke, del starega usnjenega čevlja, kos keramike iz obdobja po drugi svetovni vojni, kot smo ga uspeli datirati s pomočjo napisa, ki se je še ohranil na dnu ostanka posode. Neznanka med najdbami nam je še vedno zvit kos zarjavelega železa.

Domačini nam povedo, da je priprava kala že skoraj zaključena. Treba je počakati na dež, ki bo napolnil pripravljeno kotanjo, v katero se bodo nato iz bližnjega kala v vasi, ki so ga prav tako obnovili, naselile rastlinske in živalske vrste.

V zahvalo za pomoč nas predsednica Turističnega društva Zazid povabi na palačinke, popoldansko malico v svojo domačo kantino. Povabilo z veseljem sprejmemo, se poslovimo od domačinov in Laure, ki odhaja na trgatev in se odpravimo na sprehod. Na jasi najdemo nam nepoznane gobe in jih odnesemo s seboj. Okušale smo tudi šipek in nabrale svežo meliso, iz katere smo kasneje pripravile čaj.

Našle smo kotiček, popoln za počitek in porodila se je ideja o aromaterapiji sredi travnikov v zaledju Istre, stran od mestnega zraka, onesnaženosti ter hrupa in obveznosti vsakdana.

S poizvedovanjem pri domačinih nam uspe potrditi užitnost nabranih gob, ki se imenujejo kukmaki, najverjetneje gre za vrsto travniški kukmak. Sledilo je slastno kosilo in čajanka.

Melisin čaj

Popoldne se odpravimo po svojo nagrado, palačinke. V prenovljeni kantini so ohranili lesen hrastov sod, ki pa žal nima več svojega prvotnega namena. Naša gostiteljica, predsednica Turističnega društva Zazid nam postreže še z domačim vinom in pršutom, sirom ter ostalimi dobrotami. Pogovor se vrti okoli delovanja TD Zazid in dogodkov, ki jih pripravljajo. Povabijo nas na odprtje kala, ki bo potekalo skupaj z odprtjem novega vodovoda.

Večer namenimo občnemu zboru. Glavne teme so statut, projekti, promocija in porazdelitev vlog. Začne se osnovati ideja za izlet na Kraški rob oz. v zaledje, ki ga bo organiziralo društvo DEDI.

Sestanek občnega zbora

Nedeljsko jutro se je tudi tokrat začelo z obilnim zajtrkom, med katerim je soglasno sprejet predlog nadaljevanja tradicije nedeljskega dopoldneva v družbi slovarjev. Duško nam prinese zajeten kup slovarjev in raziskovanje izvora in pomena besed se začne.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski etimološki slovar, Slovar tujk,...

Z Duškovimi kolesi se odpravimo do železniške postaje v Rakitovcu. Po sopihanju in premagovanju klancev odkrijemo prizorišče, kjer se je čas ustavil. Hiša ob železniški postaji, obdana s cvetovi, na tleh se sušijo orehi, pred vrati so ”šolnci” ženičke.

Orehi na železniški postaji Rakitovec

Odpravimo se nazaj proti Zazidu, kjer sledi kosilo z domačimi klobasami z vasi. Po kosilu sledi še zadnje sestankovanje delavnega vikenda, zaključni del sestanka prejšnjega večera. Razpravljamo o promocijskih majčkah. Pred odhodom iz Zazida nam Duško ponudi zadnji kozarček odličnega refoškovega likerja in pred odhodom naredimo še panoramski ogled vasi s poskočnim 16-letnikom.

Zaključek vikenda se odpravimo v Hrastovlje na tradicionalno pokušino mladega vina in domačih dobrot. V Hrastovljah pomagamo domačinom pri degustaciji domačih dobrot.

Navežemo stik z godbo, ki je spremljala pokuševalce in se pridružimo petju. V eni od hiš imamo priložnost slišati pristno ljudsko petje iz ust gospe Veronike iz Trsta, ki še vedno poje stare istrske napeve. Anka se z gospo dogovori za obisk pevskega zborčka BABI.

Povorko zapustimo preden prispe do konca in se odpravimo proti Kopru. Iz avta pa za nami odmeva: »Iz zemlje gre v trto, lavindi undi trto. Trti trtula vindijo oj trta živijo. …

Še zadnji pogled na Zanigrad

Alenka Jeran, članica upravnega odbora

Zazid, 4.10.2009


Kategorije

%d bloggers like this: